MONOM
House DeLuxe
RNC Music, 2024
House vibracije navdihujejo ali pa sproščajo, ali pač oboje. Monomov zadnji albumski zamah deluje v obe nakazani smeri. Še več.
Zvok, ki ga je veteranski velenjski producent zavedel na svoj že 24. zaporedni solo album, lahko služi kot dopadljivo potovalno
spremstvo, se pa ob desetercu posnetkov brez obotavljanja z lahkoto razplešemo, nemara ob House Deluxeu užitkarsko povadimo,
če nam danes matični fitnes ne bo uspelo ujeti odprtega. Produkcijski gabariti so, pa saj je pri Monomu to običajno, docela stabilni.
Medtem ko je maksimalni ritmični razpon dosega vsega 13 beatov na sekundo (razlike). Iz te priložnostne enačbe je izvzeta edina
počasnejša, zaradi jazzovske ornamentike pa nič manj pisana kompozicija Crazy Lazy. Slednjo kot kot 7. zaporedno producent
vsesmerno vrtinči na 76. udarcih v okviru šestdesetih sekund. Koherentnost in stabilnost zvočne slike v prav nobenem komadu ne
popuščata. Stane Špegel na svojih zaključnih projektih navadno ne romantizira, tudi tokrat ne. Ko je kos začetno konceptualno
vrezan, mu avtorjev pripovedni naklep strumno sledi. Monomova dejanska kreativnost na tem, recimo mu kar produkcijskemu
monobloku, zato izstopi, vcveti še bolj dišeče. In ga imamo. Tempomat za nabiranje kilometrov ali nabiranje mišične mase je že
davno vklopljen. Enako pa velja tudi za primer, ko poslušalec želi zdrsniti v chil-out modul. Tudi ta naj bo enakomeren, brez
pretresov. Hipno meditativno stanje ali lahkotno poplesavanje najlažje izzovemo ravno na ta način. Mavrica med deep-houseom in
progresivno vrsto istega elektronskega plesnega žanra je tako, v Špeglovem prepoznavnem, tj. bolj resnem poetičnem naklonu,
sklenjena. Uvodno ultra-hitično Take Me To Paradise zapoje Natalya Sedekova, ukrajinska vokalistka delujoča v Berlinu, dodatna
pihala in celo trobento je za Monoma posnel pevkin najstniški sin Taras. Album House Deluxe je bil ustvarjen robu Sončnega parka,
lučaj od struge reke Pake - in to z namenom, da nas preseli na Baleare. Misija opravljena.
Ocena: 5
Still Mind sodi na najnovejši album velenjskega veterana elektroničnih vzgibov. Monomu je tokrat resnično uspel prepričljiv chill-out
met. Transverzalo med Šaleško dolino in Baleari še zlasti krepijo vokalni ostružki posuti po songu. Za dodatno toplino kompozicije
poskrbijo še pogosti lestvični pregibi oziroma kot glissando dvigi in nato spusti. Izbrani osnovni tempo kliče po nuji simbioze med
človekovo ležečo silhueto in med dvema drevesoma mikavno razpeto visečo mrežo. Vsak čas pa bo tudi u Veleju kot na Ibizi. Monom
aka Stane Špegel je svoj novi album naslovil Hybrid Lounge.
Ocena: 4,5
MONOM
Hybrid Lounge
RNC music, 2022
MONOM
Discoid
Fuzit records, 2021
Nalijmo si čistega housa. Monom ni presenetil z izbiro vsebine, ki jo ponuja na svojem novem albumu. Presenetil je z docela
rafiniranim zvokom, ki je v primeru večine od devetih skladb zbranih na njem perfektno poglajen. Kot okusen antidot je znani
velenjski elektornik pristavil še par ali dva trših odmevnic, ki lepo spomnijo na poreklo njihovega nastanka in obnenem na bogat
avtorjev opus. Monom (s pravim imenom Stane Špegel) je že dve desetletji solist in Discoid je njegova dvajseta albumska izdaja.
Komada “Metro Raiders” in “Manic Deepression” gotovo sodita v manjšinsko skupino, tj. med tiste ritmično bolj strumne in
pripovedno bolj neposredne. Pri čemer je slednja krasna kombinacija obeh izpostavljenih idejnih tendenc – poleg uglajenega house
nagovora je tu vselej tudi kanec resnobnega. Ta Monomov produkcijski, recimo mu, značilni, če ne kar tradicionalni slogovni blok,
dopadljivo odkriva, da je bil komponist in producent (ex Housemouse) v svojih pionirski razvojni fazi producent techna, in to tistega
resnično trše sorte. Toda Discoid kot celoten zalogaj ne gre razumeti kot kakšno Monomovo slovo od knapovsko neizprosne
stilistike in posledično njegov svež pakt s potovalnim dremežem balearskega tipa. Artist se dobro poigrava s kombiniranjem tekstur,
ki naposled odkrijejo pravo vitalno in optimistično naravo dela. Skladba “Draft Funk”, ki odkrito koketira z zimzelenko “Da Funk”
(1995) pariškega dvojca Daft Punk, je še ena tistih postavk, ki na poseben način ustvarja rahlo, a pomenljivo malo zmedo. Zato pa
za zmagovalni doskok iz pritlehne pandemične nervoze nazaj v normalen in samozavesten plesni ali pač le življenjski scenarij
razglašam songa “Babbling “in “We Dance All Night”.
Ocena: 5
HOUSEMOUSE
Party Monster
Matrix Musik, 2004
Stane
Špegel,
alias
HouseMouse,
je
zagotovo
največji
in
najboljši
slovenski
umetnik
elektronske
glasbe.
Ta
vsestranski
multiinstrumetnalist
ima
za
seboj
že
bogato,
raznoliko
in
nadvse
plodno
glasbeno
kariero.
Konec
sedemdesetih
je
igral
v
punk
zasedbi
Dildos,
nato
je
postal
prvi
kitarist
Šank
Rock.
Še
nekaj
kasneje
je
kratek
čas
sodeloval
v
odpiljeni
free-punk
zasedbi
Untergrunt.
Leta
1984
se
je
predstavil
z
elektronskim
triom
PIN,
ki
velja
za
prvi
slovenski
techno
bend.
Do
sredine
devetdesetih
je
Špegel
zagnal
številne
digitalne
multimedijske
projekte.
Od
strogo
glasbenih
je
bil
zagotovo
najbolj
odmeven
čudaški
electro
projekt
DIG.
Nič
manj
pa
niso
bili
zanimivi
tudi
WORM,
BioNet,
DopeControl
in
najbolj
aktualni
Mictrotrip.
Špegel
je
pod
imenom
HouseMouse
lani
objavil
svoj
prvi
album
Osnove
elektrotehnike.
Ta
Izjemen
avtorski
house
miks
pa
je
požel
več
priznanja
v
tujini
kot
doma.
Party Monster je še en izvrsten izdelek in do danes definitivno najbolj dorečen house album kakega slovenskega izvajalca. Vseh 15
avtorskih skladb odlikuje izjemen, prefinjeno vznesen house beat; hipnotične, minimalistične melodije ter rahla progressive
nastrojenost. Sledenja daje glasbi globino, težo in drugačnost. HouseMouse se v prvem delu miksa poigrava z ambientom, čudovito
minimalistično elektroniko in enkratno repetativnostjo. Temu sklopu je skupna tudi nenavadna uporaba glasu, ki je obravnavan kot
najčistejši in najbolj poln inštrument. Srednji del miksa občasno dopolnijo tudi trobila oziroma pihala in rahli kvazi-jazzy rollingi. Še
vedno pa je jedro tudi tega dela nezgrešljivi house beat. Na zadnji tretjini miksa, ki je še kanček bolj našponana, pa se HouseMouse
poigrava s funkoidnimi in discoidnimi vložki, kjer je spet tudi malo več vokalov. Njegove rešitve so sila originalne in dostikrat nadvse
prijetno zmaličene. Posebno bolj 'deep' elektronska polaganja, v kombinaciji z groovy ritmiko, so fenomenalna. Tisto, kar ta album
naredi za extra-posebnega, pa so miksi. Skladbe 'neslišno' prehajajo ena v drugo. V prehodih ni enega samega mašila, ni enega
dodanega beata.
Party Monster je čista techno simfonija v enem stavku, ki je narejena iz najčistejšega ustvarjalnega vzgiba. Škoda je, da morda naša
najboljša techno plošča sploh, ne bo deležna prave medijske pozornosti. 'Poznavalci' bodo 'prave' beate še naprej iskali na Ibizi in
podobnih že nekaj let precej sušnih house prizoriščih. Le po kaj bi šli v Velenje, k samotarju, ki živi v nekem malem studiu. Komentar
k temu je le: 'Ha, ha, ha!' Vsekakor pa ne pozabite, tale plošček, ki je povrh vsega še nalezljivo poslušljiv, je do tega trenutka letos
daleč najboljši house album na svetu! In le s težavo ga bo kdo presegel.
HOUSEMOUSE
Osnove elektrotehnike (2CD)
Filter music / Nika, 2003
Instrumentalistika
pridelana
z
elektroničnim
orodjem
je
še
do
nedavna
ni
bila
reprezentančna
domena
tukajšnjih
glasbenih
ustvarjalcev.
Pred,
recimo,
desetletjem
se
je
z
njo
spogledovala
tedanja
umetniška
avantgarda,
ki
je
v
to
kreativno
polje
zašla
mimo
diskurza,
ki
smo
ga
imenovali
industrijski
rock
ali
nekaj
temu
podobnega.
Manj
znani
pa
so
bili
tisti
tovrstni
produkcijski
žepi,
ki
so
vznikli
na
čisto
zavestnem
preobratu,
s
katerim
je
rockovska,
torej
povsem
analogna
poustvarjalna
estetika
dobila
nadaljevanje
z
elektronskimi
obrazili.
Urgentni
blok
teh
modifikacij
je
bila,
oziroma
je
še,
v
osnovi
velenjska
postava
BioNet.
Njena
predhodnica
je
bil
zgodnji hibrid med technom in drvečim rockom ali konstrukt Dig.
To
kar
se
v
dobrih
familijah
zgodi
z
nastopom
novih
generacija,
se
je
v
pričujočem
primeru
zgodilo
v
razmišljanju
treh
muzičnih
navdušencev,
in
to
ravno
v
letih,
ko
je
bila
vzporedna
rejvarska
kulturna
v
teh
krajih,
vključno
s
centrom,
še
krepko
v
povojih.
HouseMouse
alias
Loop
Surgery
alias
Stane
Špegel
je
eden
pionirjev
teh
manevrov.
Torej
poskusov
zlitja
s
trendovskimi
zapovedmi
na
eni,
predvsem
pa
tehnološkimi
inovacijami
na
drugi
strani.
Oba
paralelna
procesa
sta
se
izkazovala
ob
live-aktih
na
številnih
partijih,
ravno
tako
pa
tudi
na
številnih
neuradnih
izdajah.
Nostrifikacija
te
dobe
je
morala
pred
nekaj
leti
končno
dobiti
potrditev.
To
je
bilo
v
duhu
časa
povsem
pričakovano.
Če
se
omejimo
le
na
os
Celje-Velenje,
je
n
torej
potrebno
spomniti
tako
na
party
znamki
Space-Night
in
Design
Of
Love,
prav
tako
pa
tudi
na
sodobnike
tipa
Elabjer,
ki
svoje
taktne
in
relativno
solidno
slišne
drum'n'bass
maksime
po
vzoru
LTJ
Bukem
še
do
dandanes,
kolikor
vem,
ni
unovčil,
tako
kot
bi
si
to
želela
pravzaprav
vsa
napredno
glasbena
srenja
Sloveniji.
V
teh
diametralah
pa
je
še
kako
izrazit
HouseMousov
preboj,
ki
je
že
nekaj
konkretnih
sezon
tudi
kombinacija
z
likovnimi,
torej
vizualnimi
kolaži,
ki
spontano
in
zelo
sproščeno
plemenitijo
producentove
vedno
boljše
zvočne
stvaritve.
Kar
nekaj
konkretnih,
toda
še
vedno
bolj
pol-uradnih
cedetečnih
izdaj
je
v
teh
periodi
nakazovalo,
da
se
HouseMouseova
tehnična
usposobljenost ustaljuje na zavidljivo visokem nivoju, obenem pa se močno krepi ekspresivnost.
Osnove
elektrotehnike
so
torej
rekapitulacija,
prerez
avtorjevega
tehnično-estetskega
značaja.
In
ko
stvar
pogledam
z
nekaj
distance,
prav
lahko
ugotovim,
da
je
ravno
plod
desetletnega
raziskovanja
hudičevo
tehtna
izrazna
govorica.
V
izjemnem
zvokovnem,
predvsem
pa
v
sijajnem
narativnem
smislu.
To
so
res
dobri,
domišljeni
komadi,
strukturirani
po
univerzalno
veljavnih
house
ali
pa
trip-hop
obrazcih
in
s
pridihom
nadvse
pozitivistične
igrivosti.
Prvi
del
tega
dvojnega
cedeja
sestoji
iz
ambientalno-
housey
lounge
kosov,
prijetno
zasanjanih
in
tudi
zelo
temperamentnih.
Druga
polovica
ali
drugi
disk
pa
je
odkrito
cepljen
s
techno
dinamiko
ali
hitrejšim
trkanjem.
Album,
ki
vam
bo
dokazal,
da
je
so
vse
skrivnosti
moderne
svetovljanske
glasbene
kuhinje
čisto
blizu
vas/nas.
HOUSEMOUSE
Dubstep for Adults
BomBeatz Recods / Mercedez Lane, USA, 2013
Stane
Špegel
je
pri
floridski
založbi
Bombeatz
izdal
svoj
enajsti
album,
na
katerem
se
poigrava
z
dubstepom.
Tega
je
zmešal
tako
z
elektroniko
kot
z
rockom
in
karibskimi
elementi,
da
zvok
ni
čisto
srednjetočen,
pa
mu
ne
štejemo
v
minus.
Prvi
single
“Stoned
King”
spremlja
zanimiv
kvazi-video,
pol
albuma
je
po
singlih
že
izšlo
v
Angliji,
Kaliforniji
in
Švedskem,
album
pa
najdete
tudi
v
vseh
vodilnih
spletnih trgovinah.
AMFIBIA
Amalgam
Martix Musik, 2004
Uh.
Plošček,
ki
mu
ne
moreš
oporekati
večnamenske
konzumacije.
Lahkoten,
toda
ne
breztežnosten.
Kozmopolitski,
toda
ne
banalno
trendovski.
Razsvetljen,
toda
ne
osvetljen.
To
je
album
Amalgam
,
ki
ga
je
projektirala
skupina
Amfibia.
Skupina,
ki
jo
podpisujejo
Stane
Špegel,
nukleus
elektronskih
vitražev,
Boštjan
Leben,
samostojni
glasbeni
popotnik,
in
Aita
Kay,
gospodična
z
dokaj
avtentično
vokalno
transformacijo
(od
loungea
pa
vse
do
minimalističnega
soula).
Plošča
Amalgam,
pravzaprav
delo
skupine
Amfibia,
je,
roko
na
srce,
že
dolgo
pričakovan
stadij
znotraj
domačega
glasbenega
udejstvovanja.
Prvič,
ker
se
simbioza
akustične
in
sintetične
glasbe
vedno
sliši
kot
neverjeten
navdih
za
tiste,
ki
se
v
določeni
subjektivni
senzibilnosti
ne
zmenijo
za
zvočne
postulate
in
progresivna
predalčkanja.
In
drugič
zato,
ker
tako
rafiniranega
in
dovzetnega
stika
s
elektronskim
crossoverjem
pri
nas
dolgo
ni
bilo.
Kako
se
slišijo
Amfibia?
Kot
kolorit
glasbe
Pedra
Almodovarja
(Telenovela);
kot
bluesovska
impregnacija
newageovskega
minimalizma
(Allaround), kot pop z razlogom (Reealvision); kot kraftwerkovski etno s stališčem (Bagdad). Kot prava, domača skupina.
HOUSEMOUSE
Osnove elektrotehnike (2CD)
Filter music / Amazon, 2003
Man
addiere
ein
halbes
Jahrhundert
zum
Geburtstag
Arthur
C.
Clarke's
(A
Space
Odyssey)
und
man
bekommt
Stane
Spegel
alias
Housemouse.
In
den
späten
'70-er
Jahren
spielte
Stane
als
Gitarrist
in
einer
Punkband
namens
Dildos
-
am
Ende
eine
der
bekanntesten
Spitrockbands,
welche
die
Musiklandschaft
seiner
Heimat
Slovenien
entschieden
mitgeprägt
hat.
Heute
ist
er
die
treibende
Kraft
hinter
BioNet's
2000
Release
'Artistic
Disagreements'
(StudioCity's
Album
des
Monats
und
nominiert
für
den
Bumerang
Music
Award).
Seine
außerordentliches
Talent
stellte
er
bereits
auf
den
größten
slovenisch-österreichisch-kroatischen
Techno
Events
(Spacenight,
Alien
Night,
Obsession,
Tao...u.s.w.)
unter
Beweis.
Seine
Arrangements
sind
innovativ
und
abwechslungsreich,
die
Beats
immer
sehr
groovy
und
der
Erlebnisfaktor
bei
seinen
Klangexperimenten
sehr
groß.
Das
Album
kommt
als
CD-Paar
mit
zwei
völlig
unterschiedlichen
Stimmungen.
Eine
für
die
Chill-Lounge
Atmosphäre,
die
andere
für's
Tanzbein.
Beide
CD's
leben
von
weichen
Pads
und
eine
von
beiden
hat
den
Hang
zu
hypnotischen
Loop
Parts.
Einige
der
Tracks
sind
etwas
'deeper',
trotzdem
schmeichelt
jeder
einzelne
dem
Ohr.
Dabei
merkt
man
die
extrem
unterschiedlichen
Einflüsse
auf
seine
Musik,
die
das
Album
am
Ende
zu
dem
machen,
was
es
ist:
ein
Kreativitätsprodukt
das
hoffen
lässt.
Korrekte
Musi
von
Leuten
die
auch
noch
nach
Jahren Ihren Anspruch nicht verloren haben.
HOUSEMOUSE
Osnove elektrotehnike (2CD)
Filter music / Amazon, 2003
HouseMouse
is
so
much
more
than
you
would
expect
from
a
self
proclaimed
house
music
producer,
this
album
reaches
further
into
the
breaks
and
chillout
camps
than
perhaps
Stane
Spegel
(the
man
behind
HouseMouse)
himself
would
even
like
to
admit.
Funky
chopped
up
beats
and
laid
back
jazz
melodies
are
the
order
of
the
day
here,
Floder
and
Wrong
being
prime
examples.
With
so
many
references
to
classic
dance
tracks
from
the
last
ten
years,
you
would
almost
think
that
Leftfield
had
regrouped
and
helped
out
with
Polyclinic
and
Shades,
this
album
offers
a
journey
through
pretty
much
every
electronic
music
territory
going,
without
ever
sounding
off
course.
This
is
an
album
you
can
actually
sit
and
listen
to
without
skipping
that
‘too
mellow’
or
‘too
hard’
track
–
it’s
simply
a
blend
of some of the best elements to come out of the electronic music scene in the past decade.
HOUSEMOUSE
Party Monster
Matrix Musik, 2004
Po
odmevnem
lanskem
prvencu
Osnove
elektotehnike
velenjski
posebnež
že
straši
z
drugim
diskografskim
izdelkom.
Zrel,
skrajno
dorečen
in
avtorsko
profiliran
album
priča,
da
House
Mouse
alias
Stane
Špegel
ni
kakšno
golobrado
pišče
pac
pa
instrumentalni
multipraktik
z
zavidljivo
glasbeno
kariero,
ki
ga
krasi
izjemen
občutek
za
spajanje
in
prepletanje
različnih
pojavnih
oblik
sodobnih
elektronskih
praks.
Rutinirano
križarjenje
po
zasanjanem
chilloutambientalu,
dinamičnem
hard-techno-housu
ali
prepričljiva
nadgradnja house beatov z jazzy in funky obrazci uvršcajo Party Monster med žanrske mojstrovine.
HOUSEMOUSE
Party Monster
Matrix Musik, 2004
Če
si
tale,
po
marketinškem
predznaku
prvi
in
do
sedaj
edini
slovenski
house
mix
set,
ki
vključuje
samo
in
edino
domače,
avtorske
gradnike,
v
sluhovode
spustite
na
dušek,
se
boste
zelo
trudili
spomniti
se
avtohtonosti
materije.
Zelo
poskočno
in
zelo
arabeskno
–
v
nekakšnem
srednjeevropskem
ali
pa
germanskem
duhu
-
po
oblikovni
zasnovi,
ki
bi
lahko
bila,
v
nekaj
konsekvencah,
podobna
tudi
zadnjih
trem
izdajam
Paula
Van
Dykea.Že
komadi
so
dobri,
sami
po
sebi,
njih
zlitje
pa
je
resnično
očarljivo.
S
to
razliko,
da
–
v
primerjavi
s
sijočimi
deli
najbolj
slavnih
svetovnih
DJ-jev
-
tu
ni
popy
leporečja,
ni
vokalov,
so
pa
zato
instrumentalistične
figure
in
narativnost,
ki
jo
proizvajajo,
toliko
bolj
navdušujoče.
Se
pravi,
gre
za
tršo,
in
ne
lahko,
prelahko
ali
pa
pajčolanasto
house
termiko,
vsekakor
pa
naj
to
ne
zavede
–
še
vedno
smo
pod
house
klobukom.
Soundi
so
stabilni,
nekajkrat
bleščeče
presenetita
njihov
lesk
in
njihova
hudomušnost.
Gradacije
so
postopne,
nikakor
niso
nagle,
zato
je
potovalna
hitrost
ves
čas
približno
enaka.
Čisto
dovolj,
da
je
za
dinamiko
poskrbljeno
že
v
osnovi,
tako
da
kakšnega
blaženega
house
teka
v
prazno
niti
ne
zaznamo.
Z
odliko
vleče,
toda
vleče
le
k
divjemu,
in
z
občutkom
le
vzpodbuja,
šprica,
preganja,
motivira,
drži
pokonci.
Tudi
zabava.
Vprašanje
univerzalnega
plesa
na
terasi
– rešeno! Zelo zrelo in mikavno!
Kaj
imajo
skupnega
velenjski
Titov
spomenik,
ki
velja
za
največji
spomenik
nekdanjemu
jugoslovanskemu
voditelju
na
svetu,
newyorški
Kip
svobode
in
kip
Kristusa
Odrešenika
nad
Riom
de
Janeirom?
Na
prvi
pogled
ne
veliko,
a
so
se
vseeno
znašli
na
isti
razglednici,
ki
je
pred
časom
zakrožila
po
Sloveniji.
In
ni
bila
edina.
Tu
je
še
razglednica
z
zamišljenim
Titom
pod
newyorškimi
nebotičniki.
Pa
s
partizani,
ki
korakajo
pod
Kipom
svobode.
Potem
so
tu
še
razglednice
brez
političnih
protagonistov.
Recimo
razglednica
kipa
Antona
Aškerca,
teleportiranega
na
vrh
pariškega
Slavoloka
zmage,
ki
je
nato
z
Elizejskimi
poljanami
vred
prestavljen
v
džunglo
nebotičnikov.
Ali
pa
kipa
Dekleta
ob
morju,
ki
že
osem
desetletij
stoji
v
Velenju,
tokrat
pa
je
končno
prestavljen
ob morje, s senčnikom, ki ščiti pred nadležnim soncem, vred.
"Ljudje
vsak
dan
hodimo
mimo
spomenikov,
a
jih
sploh
ne
opazimo.
Zato
sem
želel
spomniti
nanje.
Malo
sem
eksperimentiral
s
tem,
kako
bi
se
naši
spomeniki
obnašali
v
drugih
prostorih,
in
kakor
vidim,
bi
se
kar
dobro
obnesli,"
pravi
avtor
razglednic,
v
črno
odeti
in
praviloma redkobesedni skladatelj in multimedijski umetnik Stane Špegel.
In
kaj
je
pravzaprav
naredil
s
spomeniki?
Osredotočil
se
je
zgolj
na
rodno
Velenje
in
pofotografiral
22
tamkajšnjih
spomenikov,
nato
pa
jih
je
z
montažo
preselil
pred
zanimive
arhitekturne
in
umetniške
stvaritve
ter
najrazličnejše
krajine
po
vsem
svetu.
Hkrati
jih
je
poljubno
združeval
in
razdruževal.
Tako
je
nastal
multimedijski
projekt
Spome(j)niki,
ki
ga
zaokrožajo
tri
serije
razglednic
in
trije
kratki
filmi
z
njegovo
avtorsko
glasbeno
podlago,
do
junija,
ko
bo
uradno
predstavljen
celoten
projekt,
pa
bo
na
voljo
še
interaktivni
računalniški
program,
s
katerim
bo
spomenike
po
mili
volji
lahko
prestavljal
vsak.
Lokalna
oblast
je
nad
projektom,
ki
je
začel
nastajati ob velenjski sokandidaturi za kulturno prestolnico Evrope leta 2012, za zadaj navdušena.
Vsi
pa
niso
takšnega
mnenja.
V
časopisu
Demokracija
so
o
Špeglovem
projektu
nedavno
zapisali,
da
je
bolj
sporen
kot
zanimiv.
Menda
zato,
ker
naj
bi
se
ljudje
ob
njem
spraševali,
"zakaj
se
Velenje
predstavlja
in
postavlja
s
spomeniki
Kardelju
in
Titu,
ki
sta
pomenila
smrt
za
toliko
ljudi".
Kot
pravi
Špegel,
takšen
odziv
dokazuje,
da
so
nekateri
razglednico,
na
kateri
so
Tito,
Kip
svobode
in
Jezus
Kristus,
pač
narobe
razumeli.
"Saj
v
bistvu
je
to
taka
mala
provokacija,
a
je
dobronamerna.
Včasih
nam
je
vladal
Tito,
zdaj
nam
vladata
kapitalizem
in
cerkev.
Sam
sem
hotel
s
tem,
ko
sem
jih
združil,
pokazati,
da
nobeden
od
trojice
ni
spoštoval
niti
ne
spoštuje
desetih
božjih
zapovedi,
niti
on
sam
niti
njegovi
tuzemski
predstavniki."
Negativen
odnos
do
spomenikov
in
zamisli
o
odstranitvi
se
zdijo
Špeglu
tudi
sicer
sporni.
Prepričan
je,
da
nam
vsi
spomeniki
postavljajo
vprašanja
o
vrednotah
in
merilih
naše
družbe.
Še
posebej pa to velja za spomenike, ki so za dnevno politiko morda ideološko sporni.
Več na:
http://www.mladina.si/104333/stane-spegel/
AMFIBIA
Amalgam
Martix Musik, 2004
Stane
Špegel
postaja
na
slovenski
house
sceni
vedno
bolj
opazno
ime.
V
kolaboraciji
z
Boštjanom
Lebnom
sta
ustanovila
eksperimentalni
projekt
Amalgam,
ki
simulira
glasbeni
paradoks,
ko
združi
akustično
z
elektroniko.
Rezultat
je
eksotičen
etno-elektro
lounge, ki ga odlično pokrona ženski glas Anite Kay, tokrat verbalizirane v angleščini in španščini. Drugačno in zelo privlačno.
HouseMouse
Party Monster
Martix Musik, 2004
Prva
domača
lepljenka
avtorskih
housovskih
bliskov
je
prav
zanimiva.
Struktura
se
stopnjuje
do
precej
ekspanzivne
ravni,
tako,
da
bodo
z
njo
potešeni
celo
ljubitelji
techna,
vendar
je
figuralika
v
njenih
okvirih
nasičena
s
pravo
mero
in
tudi
s
tisočerimi
in
zelo
raznovrstnimi
vzorci.
Čisto
dovolj,
da
je
za
dinamiko
poskrbljeno
že
v
osnovi,
tako
da
kakšnega
blaženega
housovskega
teka
v
prazno
niti
ne
zaznamo.
Z
odliko
vleče,
toda
le
vleče
k
divjemu,
in
z
občutkom
le
spodbuja,
škropi,
preganja,
motivira,
drži
pokonci.
Tudi zabava. Vprašanje okrog univerzalnega plesa na terasi – urejeno!
AMFIBIA
Amalgam
Martix Musik, 2004
Slovenski
producent
Stane
Špegel,
ki
je
sodeloval
že
v
neštetih
glasbenih
projektih
in
nas
je
še
ne
tako
dolgo
nazaj
razveselil
z
albumom
»Party
Monster«,
je
ponovno
na
pohodu.
Tokrat
je
v
okviru
glasbenega
projekta
Amfibia
skupaj
s
soavtorjem
projekta,
multiinstrumentalistom
Boštjanom
Lebnom,
izdal
zgoščenko
»Amalgam,
pri
kateri
sodelujejo
še
številni
drugi
priznani
slovenski
glasbeni
izvajalci.
Skladbe
tokrat
pretežno
ne
temeljijo
na
elektroniki,
pač
pa
gre
za
sožitje
akustične
instrumentalne
elektronske
godbe,
ki
bi
ga
zaradi
prepletanja
različnih
elementov
posameznih
glasbenih
zvrsti
težko
opredelili,
saj
se
na
trenutke
spogleduje
z
rockom
in
popom,
na
trenutke
pa
z
orientalsko
glasbo,
ambientalom
in
še
čem.
Eni
najzanimivejših
so
vsekakor
vokalno-
instrumentalni
komadi,
pri
katerih
je
sodelovala
Anita
Kay,
ki
pesmi
prepeva
večinoma
v
angleščini,
medtem
ko
sta
besedili
uvodne
pesmi
Telenovela
in
Vivir
seveda
v
španščini.
Skratka,
Amfibia
nas
je
povsem
navdušila,
zaradi
fuzije
premnogih
zvrsti
bo
navdušila
še marsikaterega navdušenca nad elektronsko in akustično glasbo.
AMFIBIA
Above & Below
Loop Surgery / Pulserated music UK, 2006
Tole
pa
je
prijetno
presenečenje.
Projekt
oziroma
duet
Amfibia,
ki
ga
sestavljata
multiinstrumentalist
Boštjan
Leben
in
multimedijski
avtor
Stane
Špegel,
se
je
na
drugem
albumu
odločil
odmakniti
od
vokalnih
vložkov,
ki
jih
je
na
prejšnjem
albumu
zapela
Anita
Kay,
in
se
osredotočiti
samo
na
govorico
glasbe.
Zvočne
slike,
ki
jih
združujeta
klasično
izobraženi
Leben
in
elektronsko
usmerjeni
Špegel,
so
pravzaprav
kolaži
ne
le
dveh
povsem
različnih
avtorskih
pristopv,
torej
analognega
in
digitalnega,
temveč
posledično
tudi
fuzija
različnih
okusov,
se
mešajo
v
raznovrstni
paleti
glasbenih
žanrov
(jazz,
elektro,
etno
in
pop)
in
kulturnih
vplivov.
Vse
to
daje
njuni
glasbi
še
posebej
svež
pridih,
ki
po
eni
strain
zadiši
po
puščavskem
pesku
in
vročih
latinoameriških
pokrajinah,
po
drugi
strani
pa
po
minimalističnih
zahodnjaških
sobanah.
Seštevek
vsega
tega
je
izredno
poslušljiva
plošča
z
močno
ezoterično
noto.
Slaba
primerjava,
vendar
recimo,
da
je
Above
&
below
nadgradnja
priljubljenih
kompilacij
Buddha
Bar,
ki
so
nam
pred
nekaj
leti
kot
hvaležna
zvočna
kulisa
tako
doma
kot
v
službi
služile
pri
sporščanju
ali
pa
kar
begu
v
daljne
dežele,
polne
eksotike
in
neizživetih
fantazij.
Pričujoči
album
torej
ponuja
svojstveno
potovanje,
fantaziranje
in
spoščanje,
ki
ga
zaznamuje
inovativna
vizija
in
bogata
realizacija
obeh
avtorjev-skladateljev.
Above
&
Below
je
izdelek,
ki
bo
po
svoji
poslušljivosti
všečen
širšemu
krogu
poslušalcev,
po
svoji
kakovosti
pa
gotovo tudi tistim bolj izbirčnim glasbenim sladokuscem. Toplo priporočam!
Nekdanji
panker,
skladatelj,
producent,
scenarist,
glasbenik,
grafik,
fotograf,
kipar,
umetnik
...
Toliko
vlog,
v
katerih
se
je
znašla
ena
sama
oseba
-
Stane
Špegel.
Le
kako
zmore
biti
vse
to?
Sploh
ni
niti
malo
hiperaktiven
in
zaletav,
temveč
zelo
zbran,
umirjen,
lahko
bi rekla, da na trenutke precej uglajen. Uglajeni panker? Ja, tudi to je mogoče.
Ko
je
bil
star
deset
ali
enajst
let,
si
je
najbolj
na
svetu
želel
igrati
kitaro.
Ker
ni
imel
dovolj
denarja,
da
bi
si
jo
kupil,
se
je
vpisal
v
folklorno
skupino,
kjer
je
imel
možnost
brenkati
na
tamburico.
»Kaj
drugega
mi
ni
preostalo.
Bila
je
najboljši
približek
kitari,
ampak
tiste
pesmi
je
bilo
grozno
igrati.«
Na
srečo
ga
je
te
mizerije
kmalu
rešil
brat
Stojan,
ko
mu
je
poklonil
pravo
kitaro,
na
kateri
se
je
lahko
izživel.
Ni
minilo
dolgo,
ko
je
Stane
postal
zavzet
panker
po
duši.
V
spominu
mu
je
ostal
dogodek,
ki
se
je
zgodil
leta
1977.
»Prijateljeva
mama
je
bila
šefinja
v
Gorenju
in
je
zaradi
dela
veliko
potovala
po
svetu.
Ker
je
pogosto
ni
bilo
doma,
se
je
otrokom
želela
nekoliko
odkupiti
z
darili.
Ker
ni
natanko
vedela,
kaj
naj
kupi,
se
je
v
Berlinu
postavila
v
najdaljšo
vrsto
v
trgovini,
saj
je
hotela
otroku
prinesti
tisto,
na
kar
nestrpno
čaka
toliko
ljudi.
Pokazalo
se
je,
da
je
bila
to
prva
plošča
skupine
Sex
Pistols.
Takrat
nismo
dojeli,
da
je
bila
tista
plošča
tako
velika
stvar!«
Subkulturo
panka
je
potem
še
bolj
vzljubil.
Ustvaril
je
pank
band
Dildos,
obul
si
je
bulerje,
nadel
očetov
dvajset
let
star
črn
zimski
plašč,
odslužen
karirast
suknjič
strica
iz
Nemčije,
si
sam
zožil
in
natrgal
kavbojke,
se
postrigel
na
kratko
in
obril
na
črtasto.
»Kdor
je
imel
umetniško
roko,
nam
je
po
glavi
delal
vzorce.
Včasih
sem
si
tudi
sam
pobril
lase,
ampak
s
tem
se
ni
hvaliti,«
priznava
Stane,
ki
je
bil
zaradi
zunanjega
videza
pretepen
-
tako
zelo,
da
je
izgubil
dva
zoba.
»Na
tiste
čase
so
ostali
lepi
spomini
in
keramični
zobje,«
se
nasmehne.
Iz
Dildosov
se
je
z
menjavanjem
članov
ustanovila
skupina
Šank
rock,
v
katerem
so
igrali
pank in hard rokovsko glasbo, precej drugačno zvrst, kot jo lahko slišimo danes pri skupini, ki jo pozna širša množica.
Več na:
http://www.revijaobrazi.si/plus/ekskluzivno/uglajeni-panker.html
Stane
Špegel
je
zastopnik
nove
strategije
v
sodobni
umetnosti
in
(audio-vizualni)
kulturi,
ki
učinkuje
prostorsko
in
projektno
premišljeno,
formalno
večrazsežno
in
vsebinsko
kompleksno.
Njegov
koncept
dela
presega
dekonstruktivistično
metodo,
ki
bi
se
gibala
zgolj
na
nivoju
estetike;
tako
pri
obravnavi
nadvse
aktualnih
in
perečih
tem,
kot
so
skulpture
v
javnem
prostoru
in
narodna
sprava,
skupaj
z
estetsko
in
etično
dimenzijo
razpira
tudi
dimenzije
ideologije,
politike
in
kapitala.
V
ospredju
je
umetniška
interpretacija
pogledov
na
narodno
spravo
z
dekonstrukcijo
specifične
ideologije.
V
tem
kontekstu
je
vprašanje
sprave
povezano
tudi
z
vprašanjem
vzbujanja
občutja
sublimnega,
ki
zadeva
nekaj,
česar
ne
moremo
zaobjeti
v
jasno
predstavo;
takšno
občutje
lahko
tolaži,
a
tudi
zamegljuje
kritični
vpogled
in
pogosto
pritiče
vojnim
spomenikom
kot
simbolnemu
poklonu
spominu
na
vojne
žrtve
v
imenu
narodne
sprave.3
Objekt-skulptura
nosi
vsebino,
ki
postane
vidna
v
luči/
barvi
»sublimnega
objekta
ideologije«:
tako
na
primer
skulptura
necelega,
razdejanega
telesa
lahko
deluje
kot
večrazsežna
metafora
v
komentarju
(po)vojnih
pobojev
in
narodne
sprave
kot
»vzvišenega«,
narodotvornega
cilja.
Pri
skulpturah
Staneta
Špegla
je
pomenljiva
tudi
razsežnost
preizpraševanja
etiketiranja
telesa
z
različnimi
ideološkimi
kodi,
ki
prihajajo
tudi
iz
jezika
popularne
kulture
in
oglaševanja.
Skozi
raziskavo
in
uporabo
različnih
vizualnih
kodov
se
projekt
Staneta
Špegla
odmika
od
nereflektiranega
podleganja
enosmerni
oziroma
manipulativni
komunikaciji.
Pri
tem
razgrinja
tako
estetske
in
etične
kot
tudi
ekonomske
in
politične
vidike.
Slednji
se
razpirajo
zlasti
z
vključitvijo
simbolov
nekdanjega
sistema
socializma
in
Cerkve
v
povezavi
z
ikonografijo
popularne
kulture.Pri
Špeglovem
projektu
gre
za
delikatno
temo
iz
polpretekle
slovenske
zgodovine,
ki
se
kaže
s
še
vedno
aktualno
potrebo
po
spravi,
katere
simbolni
izraz
bi
bil
tudi
skupni
spomenik
v
poklon
žrtvam
obeh
vpletenih
strani.
Stane
Špegel
tematizira
spravo
z
metaforiko
skulpture,
svojevrstne
podobe
človekastroja,
usodno
zaznamovanega
z
ideologijo
»žrtve
in
rablja«.
Vsaka
tovrstna
podoba
je
vidna
(zgolj)
z
določene
perspektive,
z
leve
ali
z
desne.
Tu
gre
tudi
za
aluzijo
na
politično
in
ideološko
pristranskost,
ki
je
ob
stiku
s
»spomenikom«
lahko
predvsem
naša
lastna,
s
čimer
je
poudarjena
izmuzljivost
ideje
same
sprave.
Projekt
Staneta
Špegla
slednjič
predlaga
preseganje
politične
tesnobe
z
metaforiko
ritualnega
zažiga,
žrtvovanja
deideologiziranih
in
tržno
nezanimivih
umetniških
stvaritev
v
delno
že
zabrisanih
barvah
dveh
ideologij
kot
skupnega
utopičnega
dejavnika.
V
tem
nemara
tiči
možnost
za
pomiritev
sprtih
strani,
zlasti
v
očeh
mlajše
generacije,
ki
ni
več
neposredno
obremenjena
s
krivdo
–
bodisi
spričo
revolucionarnega
nasilja
komunističnega
režima,
bodisi
spričo
domobranske
kolaboracije.
V
izoblikovanju
stališča
do
preteklosti
je
temeljna
vrednota
za
prihodnje
generacije
ob
poznavanju
dejstev
in
odmiku
od
ideološke
tradicije
zavest
o
vrednosti
življenja
ter
o
nujnosti
upora
proti
okupatorju
in
boja
za
svobodo.
V
luči
nastopa
mlajše
generacije
lahko
razumemo
tudi
intervencijo
grafitarjev,
ki
bodo
to
akcijsko
naravnano
in
oživljajoče-večbarvno
(sub)kulturno
prakso
grafitiranja, ki jo gre razumeti tudi kot specifično obliko komunikacije, ponesli na Špeglove rdeče-črne »spravne« skulpture ....
Mojca Puncer je doktorica filozofije, neodvisna teoretičarka, umetnostna kritičarka in publicistka
AMFIBIA
Amalgam
Martix Musik, 2004
Kako
primeren
naslov!
Prvenec
domačega
tria,
ki
se
navezuje
na
elektroniko
Staneta
Špegla
alias
HouseMousa
in
v
kateri
prepeva
Anita
Kay,
zveni
kot
zlitje
različnih
zvokov,
ritmov
in
trendov
elektronske
glasbe
zadnjih
desetih
let.
Marsikdaj
spominjajo
na
trio
Kosheen,
ki
je
na
svojem
debiju
uspešno
združil
kitare,
trip
hop
in
drum&bass
s
pop
melodiko.
Temu
dodajo
še
elektoniko
v
slogu
Bebel
Gilberto
ali
Si
Se
(Siestafiesta).
Marsikaj
(posebno
ritmi)
zveni
že
poznano,
vendar
to
ne
zmanjša
prevladujoče
simpatičnosti
projekta.
HOUSEMOUSE
Odsevi in odmevi
Loop Surgery / Pulserated music UK, 2006
Za
imenom
HouseMouse
stoji
večplastni
umetnik
Stane
Špegel,
tudi
član
Amfibie,
ki
je
prispeval
večino
zamisli,
energije,
glasbe,
fotografij,
grafike,
videa
in
dela
v
internetu
za
multimedijski
projekt
Odsevi
in
odmevi
–
modre
refleksije
in
perspektive
Šaleške
doline.
Čeprav
je
pomemben
del
projekta
vizualne
narave,
saj
se
je
Špegel
s
sodelavci
lotil
zaznave
in
predelave
znamenitih
šaleških
industrijskih
ambientov,
pa
ambientalna
glasba
deluje
povsem
v
redu
tudi
samostojno.
Devet
skladb
je
napisal
Špegel,
za
Herberstein
pa si je sposodil minimalističen motiv Erica Satieja. Premišljeno uglajena elektronika.
STANISLAV
Muzika teatralika
Loop Surgery, 2008
Velenjski
skladatelj,
instrumentalist,
producent
in
avtor
multimedijskih
vsebin
Stane
Špegel
(HouseMouse,
Stanislav,
Neurobic,
Amfi
bia,
Kissik)
je
dejaven
že
več
kot
dvajset
let.
Pod
nazivom
Stanislav
je
izdal
sedmi
samostojen
album
Muzika
teatralika.
To
je
avtorska
glasbena
mešanica
klasične
glasbe,
jazza,
rocka,
etna,
swinga,
elektronske
glasbe
in
še
česa,
pri
skladanju
in
produkciji
skladb
pa
so
bila
uporabljena
izključno
glasbila
simfoničnega
orkestra.
Slišati
je
odmeve
Philipa
Glassa,
Depeche
Mode,
Astorja
Piazolle,
Lionela
Hamptona,
Laibacha
in
še
bi
lahko
naštevali.
Petnajst
zvočnih
podob
za
film
ali
gledališko
predstavo,
ki
je
ni,
je
dejansko
del
multimedijskega
projekta
Spome(j)niki,
kjer
je
z
vso
umetniško
(ne)
spoštljivostjo
združil
podobe
spomenikov,
ki
so
že
zdavnaj umolknili, da nam povedo novo zgodbo. In Muzika teatralika je glasbena kulisa za to zgodbo. Drzno.
HOUSEMOUSE
Dubstep for Adults
Bombeatz Music Group, USA, 2013
Gotovo
velja
Stane
Špegel,
ki
je
ne
le
HouseMouse,
temveč
uporablja
še
nekaj
umetniških
imen,
za
enega
slovenskih
pionirjev
v
rabi
elektronike
za
glasbene
in
tudi
druge
namene.
Zato
naslov
njegovega
enajstega
albuma
Dubstep
For
Adults
ne
preseneča.
Tako
ljubiteljem
elektronske
glasbe,
ki
seveda
niso
vsi
najstniki,
namenja
vodnik
skozi
trenutno
najbolj
priljubljeno
elektronsko
glasbeno
podzvrst
-
dubstep.
Ta
izvira
iz
Južnega
Londona
in
se
je
pojavila
pred
kakšnimi
15
leti,
z
razvojem
in
prepletom
glasbenih
zvrsti,
kot
so 2-step garage, broken beat, drum and bass, jungle, dub in reggae.
Svoj novi album Dubstep For Adults je izdal pri ameriški založbi Bombeatz Music Group (Tampa, Florida).
Na
njem
je
deset
z
dubstepom
obarvanih
inštrumentalnih
glasbenih
pokrajin,
ki
jih
je
Špegel,
tako
kot
vse
svoje
eklektično-plesne
projekte, tudi tokrat podpisal z umetniškim imenom HouseMouse.
Album
je
že
na
voljo
pri
vseh
vodilnih
globalnih
internetnih
ponudnikih
glasbe.
Za
prvi
singel
je
namenil
tudi
prvo
skladbo
na
albumu
Stoned
King,
ki
je
pospremljena
tudi
z
videospotom,
prav
tako
Špeglovim
avtorskim
delom.
Kar
šest
pesmi
z
novega
albuma
je
v
originalni
ali
nekoliko
spremenjenih
verzijah
že
izšlo
pri
drugih
založbah.
Tako
je
britanska
založba
Law
&
Order
je
že
konec
leta
2011
na
kompilacijo
Step
Into
Dubizm
uvrstila
temačnejo
skladbo
Nosferatu.
Švedska
založba
Clubstream
je
lansko
poletje
Stanetov
EP
Dumb
Step
zapolnila
s
tremi
skladbami,
tik
pred
koncem
lanskega
leta
pa
sta
dve
pesmi
izšli
na
EP-ju
Stoned
King/
Odyssey
kalifornijske
založbe
No
Ego
Records.
Skladbo
Split
Personality,
različico
albumske
The
Joker,
je
novembra
v
svoj
izbor
Imamo
dobro glasbo 012 uvrstil tudi nacionalni radio Val 202.
Špeglova
elektronika
je
večplastni
preplet
skoraj
še
arhaičnih
analognih
elektronskih
prijemov
z
najsodobnejšimi.
Temu
se
seveda
ne
gre čuditi, kajti na sceni je že več kot 20 let in nabrane izkušnje se mu poznajo. Je pa res, da ta album tudi mladini ne bo škodil.
THE STROJ (Večer)
Metafonik
MC Maribor, 2013
Ko
je
v
sklopu
EPK
lani
The
Stroj
spet
zaropotal,
je
pustil
za
seboj
narod
še
precej
lačen
in
nepotešen.
Bila
je
fenomenalna
lokacija,
če
odštejemo,
da
je
na
Surovini
na
Teznem
potem
nesramno
zagorelo
in
zdaj
najbrž
odpade
vsaka
ideja
o
še
kakšnem
koncertu
močnih
vonjav
in
nepopisnega
ropotanja.
Ampak
The
Stroj
je
takrat
itak
tolkel
in
šrajal
le
45
minut,
monotono,
sinkope
je
bolj
ali
manj
lahko
ponujal
le
šef
Primož
Oberžan
in
od
spektakla
ni
bilo
nič.
Hudo
preveč
konvencionalno
za
nekonvencionalni
band,
ki
zbobna
narod
na
odpadu.
Morda
smo
pa
pričakovali
takrat
ravno
to,
kar
zdaj
prinaša
Metafonik,
četrti
album
kolektiva,
ki
je
studijsko
počival
kar
sedem
let.
Metafonik
je
industrial,
ki
noče
več
biti
industrial
in
mu
je
precej
bližje
elektronika,
klubska
scena
,
vnašanje
sodov,
kanistrov in ostalega noter v klube , s pridihom globokega duba.
Metafonik
je
spevno
ropotanje
,
vendar
ne
tako
preprosto
in
niti
najmanj
konvencionalno.
The
Stroj
še
naprej
resno
tolče
in
vijuga
po
resnih
in
pravih
kaj-pač-pride-pod-roko
"
inštrumentih"
,
vendar
na
kompozicije
zapeljati
še
po
ulicah
in
trgih.
Zombie
Hunters,
uvodno
razgrajanje
urbane
džungle,
je
najboljši
dokaz,
kako
se
je
The
Stroj
udarno
vrnil.
Komad
,
ki
bi
gotovo
pregnal
Kanglerja
,
če
ga ne bi protestniki.
Anali. Če tako prepričljivo ropoče že skozi slušalke, k(d)aj bo šele v živo?
THE STROJ
(Mladina)
Metafonik
MC Maribor, 2013
Dolgo
je
že,
kar
je
Primož
Oberžan,
glavni
nosilec
projekta
in
svojevrstni
vodja
glasbenega
kolektiva
The
Stroj,
ustanovil
skupino
v
Laškem.
A
pri
tem
ni
šlo
zgolj
za
glasbeno
skupino,
temveč
za
projekt,
ki
je
poleg
nekonvencionalnega
glasbenega
izražanja
zajemal
tudi nekatere znanstvene poglede na ustvarjanje glasbe in na njen pomen.
The
Stroj
(kar
se
lahko
prebere
tudi
Destroy)
je
bil
sprva
skupina
tolkalcev,
ki
je
instrumente
izdelovala
iz
odpadnega
materiala
ter
iz
različnih
odsluženih
strojnih
delov
in
delovnih
orodij,
kar
je
kmalu
pritegnilo
pozornost
slovenske
javnosti.
Skupina
je
na
začetku
večinoma
uporabljala
kovinske
in
plastične
sode,
iz
njih
je
izdelala
mogočna
improvizirana
tolkala,
ki
so
kmalu
postala
njen
zaščitni
znak ...
Na
tem
albumu,
izdanem
po
precej
dolgem
diskografskem
premoru,
se
The
Stroj
predstavi
v
prenovljeni
različici,
ki
v
osnovi
še
zmeraj
temelji
na
kompleksnih
ritmičnih
strukturah,
odigranih
na
tolkalih
in
zvočnih
strojih
domače
izdelave.
Razlika
je
le
v
tem,
da
je
tokrat
skupina
šla
še
korak
dlje
in
v
instrumentarij
vključila
elektronsko
manipulirane
terenske
posnetke,
stare
elektronske
instrumente
in
naprave
ter
občasni
ženski
vokal.
Glasba
kolektiva
je
sedaj
kompleksnejša
in
izrazitejša,
poleg
tega
ne
smemo
pozabiti,
da
je
na
albumu
tudi
precej
kritike
trenutne
družbenopolitične
polomije
v
državi
(skladba
Zombie
Hunters).
Odlično
nadaljevanje dela prenovljenega The Stroja.