Grad Velenje že več kot 750 let bdi nad današnjim mestom Velenje. Je ena najlepše ohranjenih renesančnih grajskih stavb na Slovenskem. V zgodovini se prvič pojavi leta 1270, ko se v kunšperški listini med pričami pojavi tudi gospod z Velenjskega gradu, Gundacherus de Weln. Grad je nastal sredi 13. stoletja, njegovemu nastanku pa je botrovala potreba po še enem upravnem središču, ki se je pojavila z razvojem naselja Škale in nastankom današnje Stare vasi kot prvotnega Velenja. Tako se je gradu Turn kot posvetnemu lastniku Škal pridružil še Grad Velenje. Kunšperške so kot prve lastnike in najverjetneje graditelje prvotne grajske stavbe v začetku 14. stoletja nasledili njihovi sorodniki Ptujski. Ti so uspeli grad, ob vznožju katerega se je izoblikovalo naselje, ki je že pred letom 1264 pridobilo status trga, zadržati v svojih rokah tudi v času največje hegemonije grofov Celjskih tudi na tleh Šaleške doline. Ptujskim so kot lastniki Velenjskega gradu sledili Lichtensteinski, Stubenberški in Lichtenberški, ko pa je leta 1541 umrl Franc Lichtenberški, je grad Velenje prešel v roke hčerinega moža Hansa Wagna Wagensberškega in s tem tudi v roke nove rodbine. Grad, ki je v svoji osnovi srednjeveški, so skozi stoletja iz varnostnih in tudi bivanjskih razlogov do- in pregrajevali. V drugi polovici 14. stoletja je tako postopno zrasel v grad z dvema poglavitnima sestavinama, palacijskim jedrom in obzidjem, ki so ga v 16. stoletju dodatno okrepili s stolpi, med katerimi izstopa mogočna renesančna rondela na jugovzhodnem delu grajskega kompleksa. Slednja ima še vedno zelo dobro ohranjen renesančni obrambni sistem izlivnic in strelnic. Več kot 100 let trajajoča obnova pod grofi Wagni, ki so stavbo spremenili v renesančno palačo, se je zaključila že pod grofi Sauerji, ki so posedovali grad v 17. in 18. stoletju. Sauerji so bili zadnja mogočnejša plemiška družina na gradu, sledili pa so jim predstavniki iz vrst uradniškega plemstva. Pauerjem in Triglerjem je v letih 1851−1858 kot lastnik sledila družina de la Fontagne d'Harnoncourt in Unverzagt. Ta je v trgu postavila historično vilo Bianco, ki danes nosi ime po Bianci, rojeni grofici Wickenburški, ženi naslednjega lastnika Gradu Velenje, Karla Adamovicha de Csepina. Družina Adamovich de Csepin je postala lastnik gradu leta 1858, leta 1913 pa sta grad Velenje prevzela Karlov brat Ivan Adamovich in njegova žena Theresia, rojena grofica Fürstenberg. Kot zadnji lastniki gradu pred drugo svetovno vojno so nastopili člani goriške plemiške družine Coronini Cronberg, sorodniki Adamovichev, ki so grad zapustili po italijanski kapitulaciji leta 1943 ali 1944. Na Gradu Velenje je od leta 1957 dalje sedež današnjega Muzeja Velenje. Literatura: Tone Ravnikar, Grad Velenje. Skica usode stavbe in njenih prebivalcev, Zbirka Muzejski kolaž 5, Velenje: Muzej Velenje, 2002. Ivan Stopar, Velenjski grad: separatni odtis, Šaleški razgledi 2, Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika, 1989.
Grad Velenje
Šaleška dolina  dolina gradov Forhtenek Šoštanj Švarcenštajn Limbar Turn Ekenštajn Šalek Velenje domov