Razvaline gradu Šalek ležijo na severovzhodnem robu Šaleške doline. Do danes se je ohranil le še nekoč petnadstropen trikoten obrambni stolp, izjemen tako v
slovenskem kot širšem evropskem prostoru. Grad, po katerem nosi ime celotna dolina, so opustili konec 18. stoletja, ko je bil že združen z gospoščino Turn, ki je bila
tedaj v lasti družine Gabelkhoven.
Nastanek gradu na vzpetini nad istoimensko vasjo postavljamo v čas 12. stoletja. O tem priča listina iz leta 1264, ki dokazuje, da je vsaj že v 70. letih 12. stoletja stala
današnja cerkev sv. Martina v Šmartnem, ki je nastala kot lastniška cerkev škalskih plemenitnikov. Istočasno kot njegova kapela, ali raje še nekoliko pred tem, pa je
seveda moral biti postavljen tudi grad Šalek.
Prvi poznani lastniki in verjetno tudi graditelji gradu so bili najverjetneje svobodni plemiči Šaleški, ki so grad postavili najkasneje do srede 12. stoletja. V naš prostor so
prišli s Koroške in pred tem z južne Bavarske ter bili najverjetneje v sorodu z bližnjimi Šoštanjskimi, ki so v tem času posedovali velike posesti na zahodu doline.
Šaleški grad je ostal v rokah družine do srede 13. stoletja, nato pa jo je nadomestila nova družina, prav tako imenovana po gradu, vendar s statusom ministerialov
krških škofov. Gospoščina je torej v začetku 60. let 13. stoletja prešla v roke škofije Krka, ki se je po izginotju rodbin svobodnih Šaleških in Šoštanjskih uspela uveljaviti
ob Vovbrških in Ptujskih na tleh Šaleške doline.
V prvi polovici 14. stoletja so se Šaleški odselili z gradu. To je bilo nedvomno povezano z zamenjavo izumrlih Vovbrških, ki so kot krški fevdniki dejansko kontrolirali
krška šaleška ozemlja, z njihovimi dediči Žovneškimi, kasnejšimi grofi Celjskimi. Gospoščino Šalek je Friderik Žovneški s sporazumom s krškim škofom prejel v fevd
leta 1336, nato pa so jo podeljevali naprej v sekundarni fevd. Leta 1371 je grof Herman I. Celjski podelil Šaleški grad v dedni fevd Hansu z Rifnika, njegova hči pa ga je
leta 1428 prodala družini Sebriach. Ti so se obdržali na Šaleku vse do 16. stoletja, s krajšim premorom okrog leta 1437. Iz družine Sebriaških izhaja tudi Ahac Sebriaški,
ki je postal pomemben tudi v širšem evropskem prostoru. Leta 1493 je postal tržaški škof in bil viden humanist svojega časa. Po smrti zadnjega Celjana so imeli
Sebriaški gospoščino Šalek v direktnem fevdu od krških škofov. Šalek so v 15. stoletju podedovali nasledniki Sebriaških; do 70. let 16. stoletja so si grad lastili kar štirje
dediči. Leta 1575 je v virih ponovno naveden le en lastnik, Erazem Raumschüssel. Za časa Raumschüsslov je prišlo do velikega kmečkega upora, grad pa je leta 1676
tudi pogorel, vendar so ga očitno popravili, saj je bil v naslednjem stoletju še vedno sedež gospoščine. Leta 1695 pa so dobili grad Šalek v last gospodje Gabelkhoven, ki
so bili tudi lastniki gradu Turn v Škalah. Od takrat dalje sta bili obe gospoščini združeni in ko je leta 1770 grad ponovno pogorel, ga niso več popravljali.
Literatura:
Danijela Brišnik, Tone Ravnikar, Grad Šalek, Zbirka Muzejski kolaž 1, Velenje: Muzej Velenje, 1995.
Danijela Brišnik, Tone Ravnikar, Grad Šalek, Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika, Pozoj, 1999.
Ivan Stopar, Šalek, v: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4: Med Solčavskim in Kobanskim, Ljubljana: Viharnik, 1993, str. 91−95.
Grad Šalek
